DROBTINICE. 
Kaj o tebi govorijo? 
»Keder posvetnjaki zapazijo, da hočeš živeti pobožno, začnejo nate streljati na tisoč načinov. Večina ti bo rekla, da si hinavec, da ti je svet obernil herbet, in da zapuščen in zanemarjen od sveta, hitiš k Bogu. Tvoji prijatelji ti bodo po njih mislih prigovarjali pametno in ljubeznjivo. Rekli ti bodo: »Obšla te bo otožnost, zgubil boš pred ljudmi dobro ime, postal boš čuden, da ne bo mogel s tabo nihče več občevati, postaral še boš pred časom, svoja hišna opravila zanemarjal; živeti je treba kaker gre, mej svetom se človek lehko zveliča brez toliko pobožnosti« itd. To je vse neumno in prazno govorjenje. Vsem tem ni nikaker mari ne za tvoje zdravje ne za tvoja opravila. Ako bi bil posveten, pravi Zveličar nas Jezus Kristus, bi svet ljubil, kar je njegovo, ali ker nisi posveten, zato te sovražijo. (Sv. Frančišek Saleški). 
Sovražimo svet. 
Kedor hoče ostati prijatel božji, mora zaničevati in sovražiti svet, ker je svet goljuf, obljubi dosti, ali ne derži obljub. Njegove sladnosti so nestanovitne, minljive, nečiste; in ne morejo našega serca nasititi. Koliko žalosti nakopljejo duši, koliko nemira sercu, kake britkosti in težave vésti! ... 
Povej duša, ali si bila mirna, dokler si svetu služila? O ne ne! Po kratkem veselju, si prestajala grenke ure in dni! ... 
Svet moramo sovražiti, ker je svet sovražnik Kristusov, in služabnik hudičev, trinog čednosti, gospodar, oče in ljubivec vseh strasti. 
Vse je ničemernost. 
Neki redovnik se je prikazal kmalu po smerti svojemu sobratu ter mu dejal: »Bil sem učenjak, in to je nič. Bil sem sloveč pridigar, tudi to je nič. Bil sem redovnik, samo to je nekaj.« 
»In Beseda je meso postala.« 
Pojdi v duhu v Betlehem. Tam v hlevu, v jaslih leži na terdi slami nežno detetce. To je Sin božji Jezus Kristus, ki je zavoljo nas človek postal, ki je prišel nasvet, da bi nas grešnike rešil večnega pogubljenja. Daritve starega zakona niso zadostovale nebeškemu Očetu, zato mu je edinorojeni Sin rekel: »Telo si mi pripravil; glej, pridem« (Hebr. 10, 5) dostojno pokoro delat za grehe človeškega rodu. — Ako je tvoje serce še ničemerno in posvetno, se li ne bo spreobernilo pri pogledu vbogih jaslic? 
Vzrok imaš pa tudi velicega veselja, ko pogledaš jaslice. Nihče ni bil v stanu rešiti sebe in še menj drugih, in ke bi bili vsi ljudje skupaj delali največo pokoro in celo življenje, ne bi se bil rešil nihče od neskončnega dolga. Z Davidom smo morali reči: »Ni ga, ki bi rešil, ni ga, ki bi rešil« (ps. 7, 3), ako se ne bi bil Sin božji ponižal do nas in se svojim neskončnim zasluženjem zbrisal greh. Ke se ne bi bil Kristus rodil, bi se bili vsi pogubili. No, angelj nam oznanjuje: »Denes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, keteri je Kristus, Gospod«. (Luk. 2. 11.) O veselje! Poskakujmo od veselja pri jaslicah se sv. Frančiškom, in serčno Boga zahvalimo za to neizmerno dobroto. 
Za bolnike. 
Sv. opat Pahomij je tako-le nagovarjal bolne puščavnike: »Otroci moji, kako morete želeti, da bi se znebili bolezni? 
Kaj ne razumete, da ni zatajevanja Bogu dopadljivišega od veselega ali vsaj poterpežljivega sprejetja križa, keterega vam on nalaga? Dobra spokorna dela so post, bdenje, trenje telesa; ali neprispodobno bolje je združenim s terpečim Zveličarjem Kristusom terpeti?« 
Sv. Janez Zlatousti pa pravi: »Ke bi ti Bog dal moč mertve obujati, bi ti dal dosti menj, kaker ako ti pošlje križe in terpljenje; ker po daru čudežev ostaneš božji dolžnik ti, po terpljenju je pa Bog tvoj dolžnik.« 
Ne opravljaj! 
Beseda je hitro rečena, kar se je reklo, se pa tako hitro ne popravi. Beseda je lehka in vender kervavo rani: rani božje serce, ker on prepoveduje opravljanje, rani serce bližnjega, ker se proti njemu govori; rani serce prijatela, ker je posluša, rani naposled serce tistega, ki opravlja. 
Jezik opravljivca je strupen, in zato ostrupi serce še njemu; je nabrušen nož, keteri deli ude skrivnostnega telesa Kristusovega; je sulica, ketera prebada njegovo presveto Serce. Opravljivec je tat, ker nas oropa najdražjega, kar imamo; je tolovaj, ker nam vniči najimenitniše življenje — namreč dušno. 
Varuj se občevanja z opravljivci. Hudoba je v njih ustih, keder govorijo, hudoba v tvojih ušesih, keder jih poslušaš. 
Vklanjaj se božji volji. 
Sv. Janez Zlatousti pravi: »Nigdar ne preiskavaj božjih sklepov! Ne vprašaj, zakaj je on to storil? Zadosti ti je vedeti, da je njegova volja. Naj pošlje dež ali sneg, vročino ali mraz, grom ali točo; naj vzeme ali da; zmirom se na tebi godi njegova volja; zahvali se in reci: »Zgodi se tvoja volja.« 
Hrepenenje po sv. obhajilu. 
Sv. Marija Magdalena Paciška je enkrat rekla: »Da bi imela srečo samo enkrat iti k sv. obhajilu, bi šla brez vsacega pomisleka kaker prerok Danijel v levjo jamo ter se izpostavila vsakoverstnemu terpljenju.« 
Zakaj dopušča Bog da sv. Cerkev terpi preganjanje? 
1. Zato, da se očitno vidi njegova moč, s ketero jo ohranjuje; 
2. Zato, da je deležna terpljenja Kristusovega; 
3. Da se na ta način zadoščuje za grehe vernikov; 
4. Da se oživlja cerkveno življenje. 
Tolažba v velikih nadlogah. 
»Jaz mirno počivam v naročju mojega ljubeznjivega nebeškega Očeta in upam, da bi tam tudi mirno počivala, ke bi se cel svet in celo ves pekel proti meni vperl, da, ke bi se celo nebo in zemlja poderla! 
In res, gdo mi bo škodoval, ako je Bog moj pomočnik in sidro mojega upanja? Upajte zmirom na tako mogočnega in dobrotljivega Boga, keteri nikomer ne nalaga več ko more nositi in daje, da zopet sonce sije po strašnih nevihtah.« (Čast. Krescencija iz Kavfbajrena, III. Reda.)

Dobro je odgovoril. 
Čast. Janez Vijanej je imel v svoji župniji neko prav pošteno in izverstno žensko, ki je bila vsa vneta za dobro; pa podobna je bila aposteljnom pred prihodom sv. Duha — namreč svojeglavna: »Ali gospod kurat, tu nimajo prav.. gospod kurat, oni bi morali drugači postopati v tej zadevi ... —« »Ej no,« ji odgovori enkrat sveti mož »saj nismo še na Angleškem« ... Hotel je reči, da le tam sme biti ženska na kermilu vlade. 
Ne maraj za svet. 
Svet je krivičen sodnik, milostiv in dober se svojimi, terd in ojster s tistimi, ki Bogu služijo. 
Ke bi mi morali slediti želji žlahte, mesa in kervi, malo bi se jih vdalo kerščansko-popolnemu življenju. 
Gdor hoče poslušati vse, kar se govori, bo imel dosti opraviti. 
Svet je klepatavec, ki zmirom preveč govori naj bo v dobrem ali slabem. 
Ke bi svet ne imel nič proti nam reči, ne bi bili pravi služabniki božji. 
Pustimo, naj kriči ta slepi svet, koliker hoče, bodimo stanovitni v svojih sklepih; naša stanovitnost bo priča, da smo se v resnici Bogu posvetili (Sv. Frančišek Saleški). 
Naj se zgodi, kar Bog hoče. 
Pustimo, naj Bog dela z našim dobrim imenom in častjo, kar mu je všeč, ker je vse njegovo, in ako naše ponižanje služi njegovi slavi, ne bomo li ponosni se svojim ponižanjem? »Hvalil se bom, pravi apostelj, v svojih slabostih, zato da bo prebivala v meni krepost Jezusa Kristusa«. Ketera je ta krepost Jezusa Kristusa? Ponižnost in potrpežljivost v ponižanju. (Sv. Fran. Saleški). 
»In ne vpelji nas v skušnjavo!« 
»Ni mogoče, da ne bi bila duša človeška skušana. Zato tudi pravimo v Gospodovi molitvi: In ne vpelji nas v skušnjavo! — ne kaker da bi hotli Boga prositi, da popolnoma od nas odverne skušnjave, temuč da bi nam dal milost, da bi mogli skušnjave premagati.« (Sv. Hijeronim in Mat. 6, 13). 
»Naj bolj gotovo znamenje«. 
Sv. Janez Klimak piše: »Naj bolj gotovo znamenje, da smo premagali hudobnega duha, je, ako nas on na vso moč napada.« 

Za posle. 
Glejte, večkrat sem premišljeval, da je življenje vbogega hlapčka, keteri je vdan volji svojega gospodarja, to se ve da po božji postavi, ravno tako Bogu dopadljivo, kaker življenji redovnice, ketera ima zmirom pred sabo svoje sv. vodilo. (Čast. Vijanej). 
»Pripravi se na skušnjave.« 
»Sv. Duh te ne vabi k miru, ampak k skušnjavi: ker se, dokler smo na tem svetu, trudi naš hudobni sovražnik, da toliko huje napada, koliker bolj si prizadevamo proti njemu iti.« (Sv. Gregor, moral. 1. 24 c. 7). 
Mir pričakujemo le v nebesih. 
»Na zemlji smo v vedni vojski, kjer omahujemo mej strahom in upanjem, mej tem ko pa mora biti naše upanje zmirom veče pri pogledu na vsegamogočnost tistega, ki nam stoji na strani.« (Sv. Frančišek Saleški). 

»Je doba miru in doba vojske.« (Preg. 3, 8). 
»Doba našega pozemeljskega življenja, je doba vojske; še le po našem odhodu na oni svet, začne doba miru. Zato se tudi tista nebeška domovina, v ketero hodimo, imenuje Jeruzalem to je: pogled miru. 
In na zemlji ne sme pa nihče misliti, da je gotov, ker živimo v dobi vojske, kjer se moramo neprenehoma vojskovati, ako hočemo enkrat ko zmagovavci v miru počivati.« (Sv. Hijeronim in Eccli. 3, 8.) 
Nikjer nisi gotov. 
Ni svetnika še tako visoko zamaknjenega in razsvetljenega, keteri ne bi bil prej ali poslej skušan, ker ne zasluži imenitnega občevanja z Bogom tisti, ki ni bil s kako bridkostjo skušan za Boga .... Ni Reda tako svetega, ni kraja tako skritega, kjer ne bi bilo skušnjav in nasprotnosti. Ni tako popolnega in svetega, keteri ne bi bil več ali menj podveržen skušnjavam, keterim popolnoma ujti nam ni mogoče. (»Tom. Kemp.«) 
Božja pomoč je gotova v skušnjavah. 
»Ne boj se; ker jaz sem te odrešil in poklical te po tvojem imenu: Moj si ti. Ako hodiš po vodi, hočem pri tebi biti, in reke te ne bodo pokrile; ke bi šel skoz ogenj, se ne boš sežgal, in plamen te ne bo posmodil; ker jaz, Gospod, sem tvoj Bog, Sveti Izraeljev, tvoj Odrešenik .... Ne boj se, ker jaz sem s tebo.« (Izaija 43,1–5.) 
Moli. 
»Kaker neobzidano mesto pade lehko v sovražnikove roker ker ga nihče ne more braniti, tako more tudi hudič lehko spraviti pod svojo oblast in z naj ostudnišimi strastmi omadeževati dušo, ketere ne brani molitev. Ako pa on vidi dušo z molitvijo, ko se zasipom obdano, ne derzne se ji približati, tako se boji poguma in moči, ketero ji deli molitev, ker ona bolj krepča dušo kaker jed telo.« (Sv. Krizostom.) 

 Kar obljubiš, izpolni. 
Neki dan je srečal sv. oče Frančišek opata Sv. Justina pri Perudžiji. Opat je stopil s konja, da bi ložje govoril ž njim o zveličanju svoje duše. Ko sta končala, se opat priporoči sv. očetu v molitev. »Prav rad« odgovori sv. Frančišek, in komaj sta se ločila ter šla par korakov, reče tovarišu: »Počakaj nekoliko, počakaj brat, da pokleknem, in izpolnim, kar sem obljubil«. 
Človeška modrost naj se podverže volji božji. 
Težko je vdušiti človeško modrost, ko se vriva v naše namere; ona je prav silna, in včasih se prav derzno in zoper našo voljo vriva v naša opravila. 
Kaj je treba tedaj storiti, da ostane čist naš namen? Prevdarimo, ali je prav in dobro, kar namerjavamo, in ako je tako, tedaj lahko na to mislimo in se odločimo za izveršitev namere, ne zato, da vstrežemo svoji modrosti, ampak da spolnimo voljo božjo. 
Ti kaniš, n. pr. po svoji razumnosti lotiti se tega ali onega važnega dela. Zdi se, da zahtevajo to okoličnosti in važni vzroki. Reci potem sam pri sebi, ne pred ljudmi, ampak pred Bogom: Glej, o Gospod, lotiti se hočem tega dela, na tvojo čast. Zdi se mi, da modrost tako zahteva, ali jaz vender ne bi storil tega, ako bi vedel, da ni to tebi drago; ne glede na človeško modrost, premenil bi svojo misel in podvergel bi se tvoji volji, če bi se mi tudi serce vpiralo. 
Sveti Pavel je čutil v sebi dvojno voljo ali nagnjenje: voljo starega človeka, keteri se ravna po človeški previdnosti, ketera hoče največ veljati in izpeljati; — in voljo novega človeka, keteri se ravna po duhu in volji božji (Rim. 7). Ali nadvladal je poslednji v apostolju, in živel je po njegovi volji. Zato je tožil od ene strani: »Jaz nesrečni človek, kedo me bo rešil od telesa te smerti« t. j. od nagona k prepovedanemu? (Rim. 7, 24). Od druge strani pa je vzdihnil: »Živim, toda ne jaz, ampak živi v meni Kristus«. (Gal. 2, 20). 
Pred vsakim dejanjem moramo izraziti vdanost v voljo božjo. »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi«. (Luk. 22, 42). Naj reče človeška modrost, kar hoče; to ni več njeno delo; ne zgodi se to zavoljo nje, čeravno je morebiti to sprožila, ampak zgodi se zato, ker si spoznal, da je tako všeč Bogu. Tako se po vplivu volje božje dobro vravna človeška volja, in na neki način delamo tako po božje. 
Bodi krotak. 
»Ne zabi, da moraš biti z malim zadovoljen in da treba dosti prenašati, ako hočeš biti zadovoljen tudi z najboljšimi ljudmi. Samo tako je mogoče živeti v složnosti.« (Fenelon). 
Mogočnost Matere božje. 
»Kaker veliki ogenj razžene muhe, tako razperši jako plamteča ljubezen Matere božje hude duhove, da si ne upajo niti od daleč bližati se ne nji, ne njenim služabnikom«. (Sv. Bernardin Sijenski, serm. 51. a 3 c. 2) 
Vojskujmo se pogumno! 
Bódimo prepričani po besedah sv. Frančiška Saleškega, da se bo vsaka zmaga nad sovražnikom našega zvaličanju ko nov biser svetila v kroni veličastva, ketero nam Bog v nebesih pripravlja. 
»Radost 13. stoletja«. 
Nebeška ljubeznjivost sv. očeta Frančiška je bila tako velika, da ga moremo v resnici imenovati tolažba in radost 13. stoletja. Častilo in ljubilo ga je vse, gospoda in ljudstvo. Keder se je kam prikazal, je bilo tam vse veselo; zvonilo se je slovesno njemu v čast; duhovščina mu je v procesijah hodila naproti, pojoč vesele pesni; komaj so ga ljudje od daleč zagledali, že so od veselja poskakovali in vriskali; ko se je približal, je vse okolu njega vrelo, in srečen je bil, gdor se ga je mogel dotekniti, srečen, gdor je mogel slišati njegov glas, gledati njegove žive oči, poljubiti njegovo vbogo obleko. (Tom. da Celano I. p. 52). 

Kaka je prava pobožnost k Materi božji in keteri njeni častivci niso pravi. 
Prava pobožnost k Materi božji mora biti 1. notranja, iz serca izhajajoča, sledeča iz spoznanja njene velike imenitnosti; 2. priserčna, polna zaupanja in ljubezni, ker je Marija najmogočniša in najbolja Mati; 3. sveta, spodbujajoča nas k begu pred grehom in k posnemanju njenih čednosti, posebno njene ponižnosti in ljubezni; 4. stanovitna, to je, da se za vsaki najmanji vzrok ne opuste pobožne vaje, temuč da se pogumno zoperstavljamo vsakemu načelu sveta in mesa; 5. nesebična, ne iskajoča samo sebe in svojo zadovoljnost, temuč čast Jezusa Kristusa in njegove ljubeznjive Matere, in to toliko v dušni suhoti kaker v gorečnosti, na Kaljvariji kaker v Kani galilejski. 
Naslednji pa niso pravi častivci Matere božje: 
1. Tako imenovani kritični (razsojevavni) častivci — kaker so prevzetni učenjaki, ki imajo še neki sled pobožnosti do Marije, ali skoraj vse pobožne vaje, s keterimi katoliški kristijani častijo predobro Mater, le grajajo in obsojajo, zato ker niso po njih okusu. 
Ti dvojijo nad vsakim čudežem, nad vsako milostjo, ki priča o miloserčnosti in mogočnosti Kraljice nebeške, akoravno o njih pričajo popolnoma zanesljivi ljudje. 
Oni zaničljivo gledajo priprosto ljudstvo, ko kleči pred oltarjem ali podobo Matere božje. Pravijo, da so take vaje prenapetost in slabost, čudeži in milosti pa pobožne pravljice ali domišljije. 
2. Strašljivi častivci, keteri se boje Sinu onečastiti, ako njegovo Mater povikšujejo. Zato tudi ne morejo terpeti, da se izkazuje tista pristojna čast Mariji, ketera ji gre po besedah in nauku cerkvenih očetov; tudi jih jezi videti več pobožnih pred njenim oltarjem kaker pred presv. zakramentom. Kaker da bi si to bilo navskriž! Njih tudi jezi da mi tako pogostoma govorimo o Materi božji. »Naše pribežališče, pravijo oni, je Jezus, ker on je naš edini srednik; ta je prava pobožnost«. — Ali saj tudi mi Marijo častimo le zavoljo Jezusa. 
3. Samo navidezni častivci — keteri zanemarjajoč notranjo pobožnost, stavijo vse le v zunanje vaje: oni molijo rožnivenec naglo in brez pobožnosti, raztreseni so pri sv. maši, v procesijah se okolu ozirajo, vpisavajo se v vse bratovščine ali njih mnoga molitev je le prazno blebetanje, ki serce ne ve zanje, svojega življenja nič ne poboljšajo, svojih strasti nič ne berzdajo, čednosti Marijinih ne marajo posnemati, vdajajo se svetu in njegovi poželjivosti, pa, pod lepim imenom »sin«, »hči«, ud—bratovščine naše ljube gospe i. t. d. skrivajo naj gerše pregrehe. Pri tem pa prav mirno spijo v svojih slabih navadah, v prederznem zaupanju, da »častivci Matere božje se ne morejo pogubiti«. Kaker da bi bili oni pravi njeni častivci in ne mariveč oslepljeni od hudobe, ketera jim morebiti celo prigovarja, ker vsaki dan kaj zberbrajo na čast Materi božji, da se bo zato zgodil nekak čudež, da ne bodo vmerli brez spovedi. 
Oh kako morajo resnično reči, da ljubijo in častijo presveto Devico, keder gerdo delajo s Kristusom, njenim Sinom, keterega z grehi križajo? Ke bi Mati božja tako ravnala, kaker si oni mislijo, bi odobravala njih hudobije, delala bi jim mehko blazino za nadaljevanje grešnega življenja. 
S tem se pa ne pravi, da gdor živi v smertnem grehu ne more ali ne sme častiti Marije. Ravno onima največ vzroka, največo potrebo in tudi dovoljenje oberniti se k »Materi miloserčnosti«, ali mora jej izkazati češčenje z namenom, da bi se po njeni priprošnji rešil greha, se poboljšal, za dobil milost kesanja in ne mirno v grehu naprej živel. 
4. Nestanovitni častivci, keteri zdaj častijo Mater božjo, zdaj ne, zdaj so goreči, zdaj pa popolnoma mlačni in vse opustijo, vpišejo se v vsako bratovščino, ali njih dolžnosti ne izpolnjujejo dolgo. Koliko bolje bi bilo, ke bi se zavezali za menj pobožnih vaj, ali te v ljubezni in zvestobi opravljali in vstavljali se vsakemu napadu hudobe, sveta in mesa. 
5. Hlapčevsko misleči častivci, to so taki, keteri Marijo časte le zavolj časnih dobrot, kaker n. p. da bi dobili kako pravdo, ušli kaki preteči nesreči, ozdraveli od kake bolezni, dosti denarja pridobili i. t. d. (B. Grignon de Montfort). 
Taki, ne pravi častivci Marijini, mi nikar ne bodimo. Častimo jo veselo in pogumno, v duhu in resnici, zlasti s tem, da bomo živeli tako, kaker vemo, da je Bogu in njej ljubo, in častimo jo zavoljo Boga, Bogu na čast in slavo. Božja čast in slava bodi višji namen tudi Marijinega kaker vseh drugih svetnikov češčenja. 

Raztresenost v molitvi. 
Srečni svetniki, keteri so tako zbrani v duhu svoje molitve opravljali! Kako je vender pri nas vse drugači! Tudi ako začnemo pobožno in zbrano moliti, nas kmalu napadejo tuje, restresene misli, tako da smo pred Bogom podobni otrokom, keteri pred očetom začnejo pametno govoriti, ali kmalu zajdejo v neumnosti, ter se tako izdajo, da niso pri pravi pameti. 
Res velika in za nas jako sramotna je ta naša slabost. Tolaži nas le nauk svetnikov in bogoslovnih učenikov, po keterem raztresenost v molitvi nikaker ni grešna, ako precej, ko se zavemo, k Bogu zopet obernemo svoje pobožne misli in serce. Dobri Bog ima sočutje z našo slabostjo: »Kaker se oče vsmiljuje svojih otrok, tako se vsmiljuje Gospod tistih, keteri se ga boje; saj on ve, kake stvari da smo«. Ps. 102, 13. 
Raztresenost v molitvi je pa tudi lehko grešna, ako smo je namreč sami krivi, to je, ako se mej molitvijo okolu oziramo, in tako rekoč sami iščemo tuje misli, kaker tudi grešimo, ako jih ne odbijamo, akoravno se jih zavedamo. V takih primerih so naše molitve ne samo nekoristne, temuč, kaker je rečeno, več ali menj grešne, ker ž njimi Bogu nečast delamo. In res, kako naj Bog pazi na naše molitve, ako mi sami ne pazimo na to, kar molimo? O kristijanih, ki tako molijo, more Bog reči: »Častijo me z ustnicami, ali njih serce je daleč od mene«. Mat. 15, 8. 
Sv. Bernard je videl enkrat v cerkvi angelja pri vsacem molivcu. Ti so molili, angelji pa pisali. Neketeri so pisali sè zlatom, drugi sè srebrom, zopet drugi s černilom, neketeri pa niso nič pisali. 
Dragi brat, s kako tekočino piše angelj varih tvoje molitve? 
Naposled pride vprašanje od kod pa prihajajo te raztresene misli, in kako jih moramo storiti neškodljive. 
Mnoge raztresene misli prihajajo iz naše natorne slabosti ali bolezni — te prenašajmo poterpežljivo, in naj nas še tolikokrat nadlegujejo, prizadevajmo si jih s kakim pobožnim zdihljejim odstraniti. 
Mnogo raztresenih misli pride pa od hudobnega duha. Zato nas uči sv. Cerkev pred molitvijo Boga na pomoč klicati: »O Bog, pazi na mojo pomoč, o Gospod, hiti mi pomagat.« Ps. 69, 2. S temi ali enakimi besedami se priporočajmo Bogu pred molitvijo, da nas obvaruje zalezovanja hudobnega duha. 
Sicer pa ima veči del raztresenja misli svoj vzrok v naših neberzdanih čutilih, v našem sercu polnem radovednosti in praznih želj. Tu ne pomaga nič druzega razen notranje in zunanje kerščansko zatajevanje. 
Gdor noče posledkov, ta naj odpravi njih vzroke. Kako je mogoče moliti zbrano, ako se ima glavo vedno polno posvetnih misli in serce tako strašno navezano na zemljo? Torej zatajevanje! 

Skrivnostno brenkanje duše popolnoma vdane v voljo božjo. 
Jaz ne vem, ali se bom pogubila ali zveličala; ali živim dobro ali slabo; ali napredujem v dobrem ali pa hodim nazaj. Jaz ne vem, kaj reči, ne vem, kaj misliti. 
V zmešnjavi svojih misli, v molčanju svojega jezika, neprenehoma govorim Bogu: »Moj Bog, jaz ne želim druzega ko tebe, jaz se tebi popolnoma vdam!« 
Prijatelj me izdajajo, sovražniki me preganjajo, pobrali so mi premoženje, počernili me z obrekovanjem, bolezni, nadloge in vboštvo me tare. Iščem prijatela, da bi me tolažil, ali ga ne najdem. V pobožnih vajah ne občutim nikakega veselja; v britkostih nimam nobene tolažbe, ne v skušnjavah moči. Razsvetljenje mi manjka v dvomih; v slabostih se ne vem na kaj opirati; v težavah mi manjka poguma. 
Ne vem, kaj bo iz mene; ne vem si pomagati. Kar mi je storiti v mojih britkostih, je: ne zaupati nase in vsklikniti: »Moj Bog, jaz ne želim druzega ko tebe, jaz se ti popolnoma vdam!« 
Sem li v stanju milosti ali greha? Sem vredna sovraštva ali ljubezni? Bom šla v nebesa ali v pekel? Se bom zveličala ali pogubila? 
Vse to mi ni znano, in vender se moje serce ne vznemirja! 
Moje zaupanje je v Bogu. Jaz sladko počivam v neskončnem zasluženju Njegovega božjega Sinu in nič ne štejem svojih zaslug. 
V njegovih rokah sem vsa. Njemu pustim skerb mojega zveličanja, moje večnosti. Polna zaupanja kličem k njemu: »Moj Bog, jaz ne želim druzega ko tebe, moj Bog, jaz se ti popolnoma vdam.« 
Naj živim ali vmerjem; naj vmerjem kmalu ali naj živim še dolgo; naj bom zdrava ali bolna; bogata ali vboga; vesela ali žalostna; cenjena ali zaničevana; v miru ali v vojski; vse to me nič ne briga. 
Kar tebi dopade, o moj Bog, to tudi meni; tvoja volja, je moja serčna radost. 
Moja tema se razvedri, moj strah izgine, moje strasti se pomirijo, keder k tebi serčno kličem: »Moj Bog, jaz ne želim, drugega ko tebe, o moj Bog, jaz se tebi popolnoma vdam!« 
Smert mi preti, bolečine in bolezni me razjedajo, v strašni temi prebivam, skušnjave in preganjanje nigdar ne nehajo, stojim vže pred vratmi pekla, zdi se mi, da sem zgubljena, ter da me je Bog zapustil. 
Vender me vse to ne vznemiri. Ljubezen je močnejša od smerti, dene si posteljo v temo, kjer spi z Jezusom v največih nevihtah. Ljubezen najde nebesa v peklu, samo, da najde svojega ljubljenca. Hoče vse in noče nič. 
Nema nič in ima vse. Bog je njen zaklad, njena sreča. Bog je vse in svet nič. Jaz sem taka, in z veseljem kličem: »O moj Bog, jaz nočem drugega ko tebe, tebi se popolnoma vdam!« 
»Dekla sem Gospodova, naj se mi zgodi po tvoji besedi.« 


